Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij 2019 ― Mehanični in fluidni dogodki v postavitvi z naslovom 'Triaksialni stebri II' so posledica kozmičnih dogodkov, ki v stebre prispejo skozi 'Argos' – napravo, sestavljeno iz 41 Geiger-Müllerjevih cevi. 'Triaksialni stebri II' je fluidna kinetična skulptura s tekočino, v kateri plavajo nanofotonski kristali, ki s pomočjo Geiger-Müllerjevih cevi reagirajo na radioaktivno sevanje kozmičnega izvora. Ko muonski (subatomski) delci trčijo s senzorji 'Argosa', sprožijo utripajočo svetlobo in signal, ki nato požene algoritem fluidnih premikov v 'Triaksialnih stebrih II'. Takšna magnetna in hidrodinamična akcija povzroči gibanje množice majhnih delcev, ki se razpršijo, raztresejo, se pretakajo ter trkajo med seboj in s tem oblikujejo dinamične vizualne strukture urejenega kaosa. Energijski tokovi delcev, tekočin, strojev, objektov in ljudi so v tem umetniškem delu neločljivo prepleteni in omogočajo zaznavanje soodvisnosti prostora-časa. Taka sopostavljenost elementov in njihovih interakcij nam omogoča, da presežemo jezikovne omejitve in v celoti ostanemo v polju čutno zaznavnega. Je nekaj, kar skozi lastno ne-materialnost postaja realnost. The mechanical and fluidic events in 'Triaxial Pillars II' are implicated in cosmic events which come through 'Argos'. 'Triaxial Pillars II' is a fluid kinetic installation which consists of multiple planetary, helical structures with 23 axes, a double acrylic cylinder filled with nano-sized photonic crystals, and 'Argos' is a cosmic ray detector which consists of 41 channels of Geiger-Müller tubes. When muon particles collide with 'Argos', it flashes a light and transmits signals to trigger the algorithm of fluidic movements in 'Triaxial Pillars II'. This magneto-hydrodynamic action causes the mass of moving tiny particles to scatter and converge, and black hollows and shiny structures of metallic filaments are formed. Particles, fluid, machines, other objects, and humans are interwoven in this work. It expands the spacetime of works, the rea

ARS Likovni odmevi, 24. junij 2019 ― V Moderni galeriji v Ljubljani je odprta razstava z več kot 130 deli umetnic in umetnikov, arhivskim in knjižničnim gradivom iz več kot 50 javnih in zasebnih zbirk iz držav nekdanje Jugoslavije. V Moderni galeriji v Ljubljani je odprta razstava z naslovom Na robu: vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929 – 1941) z več kot 130 deli umetnic in umetnikov, arhivskim in knjižničnim gradivom iz več kot 50 javnih in zasebnih zbirk iz držav nekdanje Jugoslavije. Razstava je problemski pregled slikarstva, kiparstva, grafike, risbe, fotografije in filma od kraljeve uvedbe diktature 6. januarja 1929, k ije močno vplivala na t. i. spopad na umetniški levici, vse do začetka druge svetovne vojne na jugoslovanskih tleh aprila 1941. Večina del iz tujine je na ogled prvič. Rdeča nit razstave je pogled na Kraljevino Jugoslavijo, kakor nam jo poleg tedanjega umetnostnega prizorišča na svoj način razkriva potopis Louisa Adamiča Vrnitev v rodni kraj, ki je v ZDA izšla leta 1934. V oddaji Likovni odmevi je Maja Žel – Nolda povabila k pogovoru kustosa razstave Marka Jenka.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. junij 2019 ― V ospredju Selmanijeve medijsko raznolike umetniške prakse (ki obsega vse od objektov, videa, instalacije, fotografije in posegov v javni prostor) so vprašanja konstruiranja (nacionalne) identitete, dvojnosti med posameznim in kolektivnim ter med spominom in zgodovino. Prisoten je dvom do vsakršne resničnosti. Njegovo ustvarjanje poganja soočanje z lastno osebno zgodovino, ki je izrazito zaznamovana z zgodovino dežele, v kateri je odrasel. Od zgodnjega dela I, Why, Why? (2012), ki ga je izvezla umetnikova mama (povejmo, da albanska beseda »vaj«, ki zveni podobno angleški »why«, pomeni žalovanje) se tako pomikamo k delu Brez naslova (2018), ročno izdelanemu nožu z radirko, ki ni le upodobitev kontrasta ustvariti – uničiti, ampak nas napeljuje predvsem k misli, ali je mogoče izbrisati in pozabiti? Začeti znova? Osebnega in političnega med sabo ni mogoče razdvojiti in četudi lahko to opredelimo kot eno od značilnosti vitalne kosovske umetniške scene, ki je v zadnjem času deležna širše mednarodne pozornosti, Selmani družbeni in politični pol v svoja dela vpleta subtilno in poetično. Pamfletno neposreden je le takrat, ko to želi biti. V delu Call it fate, call it karma (2015) je en sam veliki čevelj stičišče dveh rumenih hlačnic. Čevelj, po meri izdelan tako, da ne ustreza ne desnemu in ne levemu stopalu, sta si torej primorani deliti obe. Predstavljati si deforminarno stopalo, ki bi ob takšni prilagoditvi obutvi dejansko nastalo, je rahlo boleče; a tudi nesmiselno in povsem nekoristno. Zakaj bi vendar želeli obuti čevelj, ki ni ne lev in ne desen, ampak zgolj in samo – vmesen? Zdi se, da ta sredinski, »postideološki« čevelj kot edini možni način preživetja predpostavlja nenehno iskanje ravnovesja. Slednje se zdi v času politične korektnosti, neopredeljevanja in nezmožnosti poimenovanja stvari s pravimi imeni pošastno aktualno, a hkrati opozarja na zahtevnost pozicije, s katere, z omajanim ravnotežjem, vedno znova iščemo poti do dialoga. Video These stories (2018) prav t